Ta pohod smo imeli že kar nekaj časa v načrtu, saj je bil naš glavni cilj obisk jubilantke Kristine Drole, ki je poleti praznovala 90. roj dan. Šele na zadnji dan pred jesenskimi počitnicami nam ga je uspelo izpeljati. Z avtobusom smo se odpeljali do Prapetnega Brda. Pot nas je vodila mimo nekaterih domačij z namenom, da bi videli tudi rojstno hišo naše slavljenke- Na Trat.
Ker je bil čudovit sončen dan, je bil pogled na hribe in gore zelo lep. Na domačiji Pr Palčanu so pozornost učencev pritegnili leseni kipci. Gospod in gospa sta povedala, da jih izdeluje njun sin.
Krenili smo naprej, saj nas je na domačiji Na Mačiucih že pričakovala Zlatka Gruden. Skuhala nam je odličen zeliščni čaj in nas pogostila s piškoti. Ker je bil prostor pred hišo idealen, smo tu tudi pomalicali. Nekaterim je še bolj teknilo, saj so malicali, kot bi imeli piknik.
Na zemljevidih smo si ogledali pot, ki smo jo že prehodili in višinske črte, ki kažejo, kako se svet tu strmo spušča v Idrijsko dolino.
Potem jim je Zlatka razkazala vse živali, ki jih ima. Učenci so zelo uživali, saj so vse lahko pobožali. Ne le zajca, celo kokoši so pestovali. Komaj smo se dogovorili, da se moramo posloviti, sicer nam bo zmanjkalo časa za dogovorjeni obisk v Polju.
Hodili smo po gozdnih stezah in ob robovih travnikov ter uživali v prelepih jesenskih barvah. Čez Ključ smo tako hitro prispeli v Polje, kjer nas je na domačiji Pr Bažiču že pričakovala slavljenka Kristina. Za naš obisk se je tako lepo uredila, da bi ji težko prisodili 90 let. Na mizi je bil šopek iz devetih živo oranžnih ognjičevih cvetov. Ponazarjali so 9 desetletij, ki jih je dopolnila poleti. Učenci so ji najprej zapeli, izročili voščilnico in darilca, ki so jih izdelali sami. Vsega je bila zelo vesela, še posebej pa časa, ki smo si ga vzeli zanjo.
Gospodinja Jerneja jim je pripravila domač grozdni sok, s katerim so nazdravili skupaj s slavljenko. Tudi tu so se posladkali s piškoti. Pa še sladko popotnico so jim pripravili. S Kristino smo še malo pokramljali o njenem otroštvu in šolskih letih. Ker je bila doma na kmetiji, pomanjkanja nikoli ni občutila in ker je bila dobrega srca, je svojo malico v šoli vedno delila s tistimi, ki je niso imeli. Obiskovala je isto šolo kot sedanji učenci. Učila se je rada, le to ji ni bilo všeč, ker so morali govoriti italijansko. Povedala jim je še, da so bili zaprti po pouku, če so se neprimerno obnašali.
Pred odhodom smo naredili še spominsko fotografijo.
Žal nas je že priganjal čas in morali smo se posloviti. Prispeti smo morali še nazaj na Šentviško Goro, kjer so učence že pričakovali starši. Tako smo se polni lepih vtisov razšli in si zaželeli lepe jesenske počitnice.
Za PŠ Šentviška Gora, Erika Laharnar in Vlasta Sotenšek
