Prvošolci iz centralne šole so se dva dni pred zaključkom šolskega leta odpravili na težko pričakovan izlet v Kekčevo deželo. Pot nas je vodila preko Predela v Kranjsko Goro. Najprej smo se ustavili ob jezeru Jasna in se okrepčali v senci tamkajšnjih dreves, opazovanju račk in pogumnih kopalcev. Nato smo presedli na Bedanc bus in se odpeljali Kekčevim ukanam naproti. Nemalo smo se bali, kaj bo, če naletimo na strašnega Bedanca. Previdno in negotovo smo stopali po poti. Kaj kmalu smo zaslišali Mojco, ki je klicala na pomoč, ker jo je strašni možakar zaprl v kletko v svoji koči. Najbolj pogumni so pokukali v kočo in jo rešili. Mojca nas je nato odpeljala k Brinclju. In prav tu nas je presenetil Bedanec. Lepo smo ga pozdravili, da se mu ja ne bi kaj zamerili, pa je vseeno začel teči proti nam. Dasiravno nas je Mojca podučila, da se velikan boji sov in da ga lahko uženemo s skovikanjem, se je ob srečanju z njim večina tako prestrašila, da so se razbežali po gozdu. Še sreča, da je bila peščica korajžnih, ki ga je ugnala. Kekec, ki je vse skupaj opazoval od daleč, se je Bedancu privoščljivo smejal. Rekel je, da smo zelo pogumni, in nas povabil v svojo kočo, do katere nas je popeljal po skrivnem rovu. Pa še teto Pehto smo obiskali. Prav prijetno smo bili presenečeni, ko nam je pripravila okusno malico in topel čaj. V zahvalo smo ji zapeli pesem.
Pot nazaj nas je vodila preko Vršiča, kjer smo videli sneg, ovce in visoke gore. Ustavili smo se tudi v neokrnjeni Trenti, kjer smo si privoščili sladoled. Saj je tudi Kekec takole zapel: “/…/ v eni roki nosim sonce, v drugi roki sladoled!” Preživeli smo res čudovit dan. Ne verjamete? Poglejte 🙂
Zapisala: Urška Hrast
