Tako druženje organiziramo na PŠ Šentviška Gora vsaka štiri leta, ko se generacije učencev zamenjajo. Tudi letošnje je bilo zelo zanimivo in poučno.
V torek, 27. septembra, popoldne smo se zbrali pri lovski koči, kjer so nas pričakali lovci in trije lovski psi.
Najprej nas je pozdravil starešina lovske družine Roman in nam zaželel, da se pri njih prijetno počutimo. Potem nam je lovec Matjaž razložil, katere živalske vrste so najpogostejše na Planoti. Pokazali so nam tudi nekaj nagačenih živali, čekane divjega prašiča in gamsove roglje. V razgovoru so sodelovali tudi lovci Edi, Uroš, Ludvik, Igor in Ivo. Ker smo se bali, da se bo kmalu stemnilo, smo se odpravili na poučni sprehod. Videli smo iztrebke srnjakov in stopinje jelenov. Pri ugotavljanju, čigavi so, smo si pomagali s knjižico Stopinje in sledovi divjadi. Ob lovski opazovalnici smo izvedeli, zakaj mora biti čim višja. Videli smo, kako so na jasi skopali divji prašiči in krmišče s koruzo, ki ga imajo zanje. Šli smo še do strelišča, kjer smo gledali z daljnogledom. Ker smo bili preglasni, nismo videli nobene živali. Na sprehodu pa smo videli še nekaj zanimivega- gobe prašnice. Podobne so bile sladolednim kepicam, ena pa jajcu.
Ko smo se vrnili do koče, smo bili že lačni, zato smo povečerjali. Po večerji smo se posladkali s palačinkami, ki jih je spekla Juretova in Mihova babi Slavica. Nato smo šli pogledat še ogenj v kaminu, ki ga je zakuril oskrbnik koče Edi. Čez nekaj časa smo zaslišali glasove jelena. Potem smo se zbrali v spodnjem prostoru koče, kjer imajo tudi medveda. Izvedeli smo, da ga je povozil tovornjak. Povedali so nam še nekaj zanimivosti o divjih živalih, potem smo se dogovorili, s kom v paru bomo zjutraj odšli na opazovanje narave. V skupni spalnici v najvišjem nadstropju smo si pripravili spalne vreče. Učiteljica Vlasta nam je prebrala zgodbice o živalih za lahko noč. Ker smo vedeli, da bomo morali zgodaj vstati, smo hitro zaspali.
Že ob 5.30 nas je lovec Ivo prebudil z lovskim rogom. Pred kočo so nas že čakali lovci Tonček, Igor, Boris, Ivo, Robi, Mirko, Miran in Ludvik. Preden smo šli, je vsak par izbral svojega lovca. Na lovu smo videli različne stopinje in živali. Ko smo vsi prišli nazaj, je lovec Dante spustil psičko Bistro, da bi poiskala zajca.
Po zajtrku smo se zbrali pred kočo v krogu, kjer je vsak par ali skupina povedala ostalim, kaj so videli na jutranjem opazovanju narave. Lovcem smo se zahvalili z risbicami, ki smo jih narisali. Za spomin na naše druženje smo jim podarili še v les vžgano sliko srnice z mladičkoma. Zapeli smo jim pesmico o srnici, pa tudi tista o zviti lisički ni smela manjkati.
Ugotovili smo, da smo se vsi – učenci in lovci imeli zelo lepo.
Ker nas je čakal še pohod na Črv vrh, smo se morali posloviti. Korajžno smo se odpravili na pot. Na vrhu smo pomalicali, si z razgledne točke ogledali okolico in se podpisali v zvezek za obiskovalce. Mimo pašnika smo se po isti poti vrnili h koči. Tam smo imeli še kosilo. Oskrbnik Edi ter Juretova in Mihova mama Katarina sta nam skuhala okusno pašto in hrenovke. Po nekatere so domači prišli takoj po kosilu, drugi pa smo se do prihoda staršev še igrali z žogami in kolebnicami.
Malce utrujeni, a veseli zaradi doživetij teh dveh dni, smo se vrnili domov.
Za PŠ Šent. Gora učenci 3. in 4.r z učiteljico Eriko

ND z lovci 1-m ND z lovci 2-m ND z lovci 3-m

ND z lovci 4-m ND z lovci 5-m ND z lovci 6-m

ND z lovci 7-m ND z lovci 8-m ND z lovci 9-m