V sredo, 7. junija smo se učenci in učiteljice vseh podružnic podali v Kranjsko goro, v Kekčevo deželo. Kljub mrzlemu in deževnemu vremenu ni bilo vzdušje med otroki nič manj veselo. Vsi so komaj čakali, da srečajo druščino iz zgodb ter knjig o Kekcu.

Pred prihodom v pravljično deželo smo se ustavili pri Rabeljskem jezeru, kjer smo zadihali svež zrak. Nasledna postaja pa je že bila tita, ki smo jo napeto čakali.

Prva avantura se je pričela z vožnjo z Bedančevim avtobusom. Vodič nas ve vodil po gozdnih poteh in nas pripeljal naravnost do Bedančeve koče. Ojoj, kako je ta velikan smrčal v svoji kolibi. Še hujši pogled je bil na kletko, v kateri je bila ujeta uboga Mojca. A naši pogumni šolarji so izmaknili ključ iz velikanovih rok in jo rešili.

Podali smo se naprej do Kosobrinove hišice z dvižnim mostom in toboganom. A tam nas je že čakal Bedanec, ki je bi močno hud zaradi pobegle dekline. Z uspešnim skovikanjem so otroci Bedanca le pregnali.

Končno smo srečali tudi nabritega Kekca, nazadnje pa še teto Pehto. Spili smo čaj in slasten kruh, ki ga je spekla Pehta. Spoznali smo, da je Kekec tudi v resnici močno pogumen in zelo nabrit fant, namazan z vsemi “žaubami”.

Polni lepih vtisov in zanimivih doživetji smo krenili proti domu. Za ves pogum smo si prislužili še vsak kepico sladoleda.

Kako izgleda ta pravljična dežela, si lahko ogledate tudi vi.

Zapisala Ana Makovec