Po lanskem prijetnem pohodu k izviru Tolminke pod vodstvom planinskih vodnikov Majde in Vinka Pagona so sklenili, da se tudi letos skupaj nekam odpravijo. Majda je predlagala zanimivo in za učence nižjih razredov zelo primerno pot v okolici Kobarida, na katero so se v Vinkovi družbi podali v četrtek, 1. junija.
Zjutraj so se z avtobusom odpeljali do italijanske kostnice pri cerkvi sv. Antona. Od tu je zelo lep razgled po dolini Soče. Učenci so bili začudeni, ko so izvedeli, da je tam pokopanih več kot 7000 italijanskih vojakov.
Po lepi gozdni poti so se napotili proti Tonovcovemu gradu. Ker so hodili umirjeno, so do tja videli celo 2 gamsa in veveričke. Tam so na informacijskih tablah najprej prebrali važnejše podatke o tem, katere stavbe so stale na hribu. Potem so pomalicali in poslali Majdi pozdrave. Povedala jim je, da bo drugi del poti še lepši. Pri spustu proti glavni cesti so se spoznali še z delčkom zgodovine. Zanimivi so se jim zdeli jarki in bunkerji, še posebej tisti, v katerem so videli pograd, kjer so vojaki počivali. Zanimivo se jim je zdelo hoditi tudi po strmih stopnicah. Prečkanje visečega mostu čez Sočo se je večini zdelo vznemirljivo. Na ograji so opazili tudi ljubezenske ključavnice.
Najbolj pa so bili navdušeni, ko so prispeli do slapa Kozjaka. Ogledali so si ga v manjših skupinicah. Ostali pa so lahko ta čas metali kamenčke v vodo. Pri slapu je bilo prijetno hladno. Ker jih čas še ni priganjal, so lahko imeli na poti do kampa Koren pri vodi še en postanek. Tu so si dali duška, saj je voda za otroke s Planote nekaj najlepšega.
Naredili so še skupinsko fotografijo in se pogovorili o tem, kaj jim je bilo ta dan še posebej všeč. In všeč jim je bilo prav vse. Prvošolec Matic je med potjo celo izjavil, da je to najlepši dan v njegovem življenju in s tem se je takoj strinjal tudi njegov sošolec Janez.
Vinku so se za vodenje tako lepega pohoda zahvalili s sovico in sliko, ki jo je po našem lanskem druženju naslikala drugošolka Julija.
Da smo se imeli res zelo lepo, dokazujejo tudi fotografije.
Majdi in Vinku se za to nepozabno doživetje še enkrat najlepše zahvaljujemo.
Za PŠ Šentviška Gora, Erika Laharnar in Vlasta Sotenšek