Andrej Rozman – Roza piše hecno poezijo. V 1. a smo v minulih dneh odprli Čoharije, zgodbe, pesmi in uganke s podobami Zvonka Čoha, ki so jih izdali pri založbi Mladinska knjiga. Kot nalašč za deževne aprilske dneve, smo se zapodili v življenje prav posebne marele, ki v pesmi nastopa v različnih vlogah.
MARELA
Nekoč je živela vesela marela, ki nikdar ni smela postavat brez dela.
Če ni deževalo, se je spremenila v športno padalo in s strehe skočila.
Če se obrnila z vrhom navzdol, po vodi vozila se je kakor čoln.
Če pa je želela sanjarit cel dan, je v gozdu čepela kot velik goban.
In ko je hotela brezskrbno divjat, se v parku vrtela je kot vrtiljak.
Zaprta postala je viteški meč, njen bojni udarec je bil prav boleč.
In golf je igrala, na vso moč mahala, da žogico točno je v luknjo poslala.
Spet drugič podprla je staro gospo, da si je med hojo pomagala z njo.
Veliko je znala, vse sorte počela, ob dežju bila celo dobra marela –
dokler ni nekoč z vso silo nekdo zapičil jo v tla in pozabil na njo.
Ko se je trudila, da bi se spulila, iz kože bi najrajši svoje skočila!
A ni ji uspelo, ostala je v tleh, ko zapihal je mraz in zapadel je sneg.
Nesrečno je stala, ledeno jokala – spomladi pa v tla korenine pognala!
In je marela končala tako, da zrasla je v vitko, visoko drevo.
(Andrej Rozman – Roza)
Zapisala: Urška Hrast
