Letošnji Teden otroka postavlja v ospredje radovednost kot eno največjih človeških vrlin. In mostarski prvošolci so bili nemalo radovedni, ko je v ponedeljek zjutraj skozi vrata pokukala Nataša Hvala, vsestranska umetnica, tokrat pa v vlogi pripovedovalke tolminskih pripovedk. Ko je pred učence postavila t. i. kamišibaj*, je radovednost le še narasla. Povedala jim je tri pripovedke iz naših krajev, ki so zbrane v knjigi Zlati Bogatin. Vse so omenjale hudiča, Natašine ilustracije pa so ljudsko izročilo le še podkrepile.
Tu je ena kratka pripoved za pokušino:
Šuštar nosi hudiča
Enkrat je živel na Ljubinju šuštar Franc. Šival je same cokle. Hodil je šivat tudi po drugih vaseh. Enkrat je šival v Melcih in je pozno zvečer šel domov. V Meljih mu je nasproti priletel en kozlič. Hodil je za njim – ker pa je bil mož dobrega srca in se mu je kozlič smilil, ga je dal na rame in ga nesel proti Ljubinju. Kozlič je bil skoz le bolj težak. Ko je šuštar bil že blizu cerkve, je kozlič ratal že kaj težak, da ga je mogel dat na tla. Kozlič je stekel nazaj po cesti in zavpil nazaj: »Zahvaljen, Franc! A veš, da si nosil samega hudiča! O kako je bilo fajn na tvojem hrbtu!« (Ljubinj, 1973)
* Kamišibaj (jap. kami: papir, šibaj: gledališče) je edinstvena oblika pripovedovanja zgodb ob slikah. Slike (ilustracije) so vložene v lesen oder, imenovan butaj. Pripovedovalec (kamišibajkar) ob pripovedovanju menja slike, ki prikazujejo dogajanje v zgodbi.
Zapisala: Urška Hrast
