V sredo, 16. oktobra, nam je bilo vreme naklonjeno, da smo se učenci PŠ Šentviška Gora lahko s planinskima vodnikoma Majdo in Vinkom Pagonom odpravili na pohod na Mengore. Zbrali smo se na parkirišču na Čiginju, kjer je Majda predlagala, da se najprej malo ogrejemo in nam povedala, kam se bomo odpravili in kaj vse nas na poti čaka.
Ob poti navzgor smo občudovali kapelice z mozaiki, ki so ponazarjale križev pot. Pot je bila kratka in ni bila strma. Med hojo smo se pogovarjali in občudovali naravo. Veliko je bilo lepih listov in gob. Andrej je imel srečo in je na poti našel kos granate in kos bombe. Po dobri uri hoje smo prispeli na vrh, k cerkvi, o kateri nam je Majda povedala, da so se pri njej zbirali že tolminski puntarji.
Na Mengorah smo pomalicali in ob tem uživali v lepem razgledu na okoliške kraje in vzpetine. Ko smo pojedli, nam je Majda zastavljala uganke, povezane z naravo in pohodništvom. Ker smo uspešno rešili vse, smo za nagrado dobili bonbone. Pred odhodom smo se Majdi in Vinku zahvalili z medvedkoma, ki podarjata objem in naredili še skupinsko fotografijo.
Pot navzdol je bila zelo zanimiva, ker je bilo ob njej veliko bunkerjev. Nekatere smo si lahko šli ogledat z baterijskimi svetilkami. Videli smo tudi vodohran, ki so ga imeli vojaki. Vinko je povedal, da so morali z vodo zelo varčevati. Videli smo markacije, ki so črno obrobljene in označujejo pot miru. Izvedeli smo, da je simbol miru tudi golob.
Kmalu smo prispeli na parkirišče Na Pelancah, kjer smo še malo pomalicali. Po glavni cesti smo se odpravili proti Modrejcam in Mostu na Soči. Občudovali smo barvo jezera in zanimivost: otoček iz mivke. Zanimivo je bilo videti do kam je segala voda med poplavami.
Na Mostu smo si lahko ogledali vojaški muzej, ki ga je uredil Peter Kogoj. Povedal je, da je že kot otrok začel iskati in zbirati vojaške predmete. Za to ga je navdušil oče. V zbirki smo lahko videli veliko zanimivih predmetov: od orožja do predmetov, ki so jih vojaki potrebovali. Vse je zelo lepo razvrščeno in urejeno. Povedal nam je tudi, kako se predmeti iščejo z detektorji in da so le ti vedno sodobnejši. Nekateri so bili tako navdušeni, da bodo muzej obiskali še kdaj z družino. Petru smo se za zanimivo predstavitev zahvalili in mu zaželeli še veliko sreče pri iskanju.
Po potki ob jezeru smo se odpravili do parkirišča v Modreju, kjer smo se še enkrat zahvalili Majdi in Vinku za zelo lepo doživetje. Do prihoda staršev smo uživali na igralih.
Zapisali učenci 4.r, objavila: Erika Laharnar